Zaton strankokracije

Zdajšnje lokalne volitve so – predvsem v Ljubljani – potrdile, da je tako imenovana strankokracija v krizi. Pojem strankokracije je uvedel izkušeni politik France Bučar, ki je s tem jasno povedal, da danes poslanci niso več predstavniki ljudstva, temveč »svojih« političnih strank, ki so pogosto vodene izrazito avtokratsko – diktatorsko. Demokracija se v takih razmerah hitro lahko znajde v rokah posameznika, kar pa pomeni, da je tisti trenutek ni več.

V prihodnje bo v politiki potrebno računati z različnimi gibanji, listami in drugimi povezavami, ki se bodo poleg strank uveljavile na politični sceni. Čeprav so današnji politiki zmedeni in tega pojava ne razumejo, pa gre v resnici za obogatitev demokracije in ne njeno zmanjševanje. Ljudje se vse bolj zavedajo pomembnosti sodelovanja pri pomembnih odločitvah in so naveličani večnega levo-desnega preigravanja.

Ljudje imajo/imamo radi sposobne ljudi, ki bodo skušali uresničiti njihove/naše interese, naveličani pa so »večnih« politikov, ki »večno nakladajo« o lepših časih. Zoran Janković je dobil izjemen mandat in izjemno odgovornost. Če je v resnici razumel potrebe ljudi (in verjetno jih je), potem je pred njim velika prihodnost.

Če ne, bodo ljudje poiskali drugega. V tem je čar prave demokracije.

 

2 komentarja na “Zaton strankokracije”

  1. nordstar nordstar pravi:

    Jap, to bo to. En mora biti župan, pa probajmo še z enim najsposobnejših managerjev, ki je tudi med najbogatejšimi Slovenci. Takega še nismo imeli.

  2. Med tremi ognji » Blog Arhiv » Rumeni so izbrali spor pravi:

    […] V luči slovenskih lokalnih volitev je relevantno, kako zelo je prisotnost politika-ikone v določeni stranki za dosego dobrega volilnega rezultata pomembna. Nenazadnje je Jankovičev uspeh v Ljubljani tudi delni dokaz za to, da neodvisni politik-ikona lahko z lahkoto premaga ne samo stranko, pač pa celo navezo strank. Razmišljanja o koncu strankokracije so seveda na mestu, in to še posebej ob lokalnih volitvah, kjer se volivci pogosteje odločajo za podporo kandidatu posamezniku kot pa strankarskemu kandidatu. Tezo tudi nazorno potrjuje ogromno število županov iz vrst Slovenske ljudske stranke, ki pa ji na državnozborskih volitvah ni manjkalo veliko, da bi ostala brez poslanskih sedežev (izid leta 2004 le 6,82 %). […]

Komentiraj