Kako lahko gledate …?

“Moramo se soočiti z temeljnimi vzroki terorizma, da bi se le-ta končal enkrat za vselej. Verjamem, da bi bilo vlaganje virov v izboljšanje življenja revnih ljudi boljša strategija za soočenje s terorizmom, kot pa zapravljanje za orožje.” (Muhammad Yunus, na podelitvi letošnje Nobelove nagrade za mir)

Letos (2006) je Nobelovo nagrado za mir prejel bangladeški ekonomist in ustanovitelj Banke Gremeen Muhammad Yunus. Banka Greemen z majhnimi posojili pomaga revnim ljudem v številnih državah, da se s pomočjo posojila lahko lotijo preprostih kmetijskih in obrtniških opravil, ki njim in njihovim družinam omogočajo preživetje.

Sporočilna vrednost letošnje Nobelove nagrade za mir je resnično velika. Revščina je temeljni vzrok za spore in konflikte, ki vodijo v terorizem in vojne (ki so pogosto samo oblika državnega terorizma). Mir pa je potemtakem povezan z odpravo revščine. A simbolike s tem še ni konec, kajti na isti dan, kot je podelitev Nobelovih nagrad, 10. decembra (ob obletnici smrti Alfreda Nobela), je tudi Mednarodni dan človekovih pravic. Letošnji poudarek je prav tako na revščini, Louise Arbour, visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice je ob tem dejala:

Danes revščina prevladuje kot najresnejši izziv človekovih pravic na svetu. Boj proti revščini, prikrajšanju in izključevanju niso predmet dobrodelnosti in niso odvisni od tega, kako bogata je država. Spoprijeti se z revščino je predmet naše dolžnosti do človekovih pravic, s čimer ima svet boljše možnosti, da v času našega življenja  odpravi te nadloge…. Izkoreninjenje revščine je dosegljiv cilj.”

Revščina ne pomeni samo, da ljudje premorejo le zelo malo premoženja in imajo zelo malo sredstev za preživetje (ali nič), temveč so revni ljudje veliko bolj dovzetni za obolevanje za številnimi bolezni (ker so neodporni in živijo v slabih higienskih razmerah), da največkrat nimajo dostopa do zdravstvenih in drugih socialnih storitev ter izobraževanja – kršene so jim torej osnovne človekove pravice). Revni ljudje pogosto umirajo zaradi lakote, dovolj je ena izgubljena letina (na primer zaradi suše ali poplav) in milijoni po svetu so “pahnjeni čez rob”. Kaj takega se ljudem z vsaj nekaj premoženja ne more zgoditi.

Lakota in revščina sta brez dvoma daleč največja problema v začetku 21. stoletja. Najhujša revščina prizadeva približno 1,3 milijarde ljudi na planetu, kar pomeni, da imajo dnevno na voljo manj kot 1$ za vse svoje potrebe. 852 milijonov ljudi na svetu je ta trenutek podhranjenih, kar pomeni, da ne morejo zadostiti svoji najbolj osnovni potrebi, potrebi po hrani. Vsak dan za posledicami lakote umre 50.000 ljudi, od tega 16.000 otrok ali en otrok vsakih 5 sekund. Hkrati pa letno za posledicami terorističnih dejanj (v ožjem pomenu) vsako leto umre približno 3.000 ljudi – toliko ljudi zaradi lakote umre v vsega uri in pol.

Saj ni najbolj hvaležno, da moramo primerjati število žrtev lakote in terorizma, a številke nazorno povedo, kako velik problem je lakota in revščina kot njen temeljni vzrok. Terorizem je danes na vrhu prioritet mednarodne politike in “požre” veliko pozornosti, energije in denarja. Vsega tega pa kaj hitro zmanjka, ko gre za vprašanje revščine.

Bratje, kako lahko gledate te ljudi, ki umirajo pred vašimi očmi in sebe poimenujete s človekom?, pravi Maitreja, učitelj človeštva in trka na našo vest. Je še kaj hujšega kot tiho, počasno umiranje majhnega otroka, ko na drugem koncu sveta ali celo v neposredni soseščini, ljudje trpijo zaradi prevelike telesne teže in trošijo ogromne vsote denarja za razne povsem nesmiselne izdelke.

Čeprav je problemov v svetu veliko, pa ta trenutek lahko izpostavimo revščino (in lakoto) kot najhujši in tudi najsramotnejši problem človeštva. Nereševanje tega problema je za človeštvo kot celoto lahko pogubno.

  • Share/Bookmark
 

13 komentarjev na “Kako lahko gledate …?”

  1. bin pravi:

    Najbolj žalostno pa je to, da je človeštvo v celoti sposobno pridelati več hrane in ostalih nujnih potrebščin, kot jih dejansko potrebuje. Temeljni problem ni v pomanjkanju, temveč v porazdelitvi dobrin! Verjetno se bo marsikdo strinjal, da je v državah največje revščine, vedno tudi sloj ljudi, ki razmetavajo z dobrinami. V našem (zahodnem) svetu pa je takih še več. Kako doseči pravičnejšo razdelitev, obenem pa ohraniti ustvarjalni zagon, to pa je vprašanje za visoko filozofijo!

  2. nemo pravi:

    Kako doseči bolj pravično porazdelitev je bolj stvar politične volje naših politikov, kot pa visoke filozofije. Vsega je dovolj, torej se je treba preprosto dogovoriti med seboj, česa se kdo lahko odreče. Po mojem so te stvari skrajno preproste.

  3. bin pravi:

    No, pa mi povej. Kako bi prepričal smetarja, da vstane zjutraj ob štirih in počisti ulico, če bi za to imel samo tisto, kar potrebuje, njegov sosed, ki je brez službe in zato spi doma, pa prav tako!

  4. nemo pravi:

    Ma gre za širše nivoje, države premorejo dovoljšnja sredstva, dobrine in tehnologije, da v hipu rešijo svetovno revščino. Kdor pa je od svojega premoženja sposoben kaj dati, pa toliko bolje.

  5. bin pravi:

    Očitno se ne razumeva prav dobro! Države imajo tisto kar ustvarijo “državljani”. Če je tega malo, imajo tudi države malo. Državljani pa ustvarjajo samo takrat, ko vidijo v tem nek smisel! Običajno je ta smisel ustvarjanje pogojev za lepše življenje sebe in svojih dragih. V času “socializma” pa smo nekateri ustvarjali tudi za družbeno korist. Pa smo bili kmalu ožigosani za “loleke”.
    Ta socializem je tudi poskušal ustvarjati pravičnejšo razdelitev dobrin. Državljanom so bila “ustvarjena” delovna mesta, tudi samo za to, da niso bili brezposelni in so namesto socialne podpore dobili “plačo”. Finančni učinek je bil zelo podoben, morala ljudstva pa na precej višjem nivoju. Zalomilo se je pri “konkurenčnosti” na svetovnem trgu. Sistem, ki je poskrbel za socialno vzdržen položaj večine svojih državljanov ni mogel biti cenovno konkurenčen tistemu, ki je znižal cene na račun bede svojih sodržavljanov.
    Človek, ki vidi okrog sebe kup brezposelnih, ki komaj čakajo, da bodo pograbili za njegovo delo, bo “potrpel” marsikaj, samo da bi delo obdržal. Prav zaradi tega je v interesu današnje (kapitalistične) družbene elite, da je vedno na “zalogi” dovoljno število iskalcev zaposlitve. Pa naj bodo to domači brezposelni ali pa emigranti ali podobni priseljenci.

    Pa da ne bo pomote! Ne mislim propagirati idej nekdanjega socializma. Želel sem samo razložiti, zakaj menim da je vprašanje “Kako doseči pravičnejšo razdelitev, obenem pa ohraniti ustvarjalni zagon” vprašanje za visoko filozofijo!

  6. nemo pravi:

    Odnosi se morajo spremeniti na globalnem nivoju. Konkurenčnost je zgolj fraza. Bogate države se v resnici ne gredo svobodne konkurence. Letno namenijo za subvencije 250 milijard dolarjev, kar je daleč od svobodne konkurence. Saj nisem idealist, a stanje v svetu zahteva mednarodne ekonomske dogovore, da se ekonomske odnose “spravi” na pravičnejše osnove.
    Pravična delitev pa ni stvar visoke filozofije, ampak zavesti posameznikov, da druge poti pač ni. Socializem je ljudi silil v delitev dobrin in te napake ne smemo ponoviti.

  7. bin pravi:

    No nemo, o zlaganosti raznih “ekonomskih zakonitosti” se očitno strinjava. Malo razlike pa je v tem, kako je možno stvari spremeniti. Vsekakor se trenutno vladajoči razred ne bo prostovoljno odpovedal svojim že doseženim privilegijem. Vse, pa res prav vse, državne in mednarodne institucije pa postavlja prav ta razred. Torej, kakorkoli bi potekali “mednarodni ekonomski dogovori”, vladajoči razred mora obdržati “pravice”!
    Sprememba bi torej morala biti nasilna – revolucija! Zgodovina pa nas je naučila, da je po vsaki revoluciji kaj kmalu oblast spet prevzela ista mentaliteta, samo akterji so se zamenjali! Krvavel pa je “ubogi narod”. Zato torej VISOKA FILZOFIJA!

  8. nemo pravi:

    Saj se v resnici res kar precej strinjava. Vendarle vseeno mislim, da je možno stvari speljati relativno mirno. Tudi ne verjamem, da je mogoče popolnoma odpraviti vse privilegije, a vsaj tako daleč moramo priti, da odpravimo največjo sramoto človeštva: lakoto. In seveda hitro degradacijo okolja. Vse ostalo gre lahko tudi bolj počasi – po poti evolucije, glede tega sem optimist. In ne verjamem, da bi svet sedaj prenesel eno veliko revolucijo.

  9. bin pravi:

    Točno tako!
    Če si pazljivo prečital, si lahko ugotovil, da sem nasprotnik revolucij. Več nas je takih, ki se zavedamo vzrokov za revščino nekaterih, prej bodo oblastniki za vzdrževanje “socialnega miru” popustili pri svojih privilegijih.
    Zato je moje mnenje tako: Širimo med ljudi spoznanje o lažeh in zablodah sedanjega “reda” in prepričanje o nesmiselnosti revolucionarnih akcij! Ob tem pa je treba tudi preživeti!

  10. nemo pravi:

    Super povedano bin. Se takoj podpišem pod to.

  11. alter2 pravi:

    Vse oblike anomalij v ekonomiji so posledica socialističnih idej. Subvencije danes na zahodu dobivajo kmetje – to pa niso bogataši ali priviligirani, ampak le ljudje, ki bi v nasprotnem primeru postali reveži.

    Svet ima možnost odpraviti lakoto, v roku 50 let. Samo težava je v tem, da rešitve, ki jih vidva zagovarjata, ne delujejo.

    Namreč. Hranjenje lačnih, povzroči manj umiranja, pomeni povečevanje prebivalstva, kar spet pripelje do tega, da enaka količina hrane, ki je je v enem trenutku dovolj, v naslednjem trenutku ni več dovolj. V roku nekaj let bi trčili ob problem, da dejansko ne bi mogli proizvesti dovolj hrane za vse, ne, da bi resno ogrozili naš planet.

    Rešitev problema pa ni v tem, da bi jim dali dovolj veliko količino hrane, denarja ali ostalih dobrin, ampak v spremembi razmišljanja samih ljudi – ne nas, ki dobro živimo, ampak revežev.

  12. alter2 pravi:

    Zanimivo je, da največ teroroizma prihaja iz držav, ki imajo največ priliva denarja iz nafte. Združeni Arabski Emirati so dokaz, da lahko njihovi voditelji s pametno politiko poskrbijo, da njihovi državljani živijo dobro. Enako bi lahko poskrbeli vsi ostali. Ampak raje ohranjajo ljudi revne in jih šuntajo proti nič krivemu zahodu.

  13. alter2 pravi:

    n

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !