Nenavezanost

“Nenavezanost je proces, pri katerem se človek preneha istovetiti s telesom (materialnim vidikom), z umom (miselnim vidikom), in duhom (energijskim ali vidikom moči). Tako spozna in postane svoj resnični Jaz.”

Eden od temeljnih elementov Maitrejevega nauka je nenavezanost. Kako razumeti ta sicer enostavni, vendar mogočni koncept? Ni človeka na planetu (razen mojstrov modrosti), ki bi ne bil navezan na določeno idejo, dogmo, filozofsko “resnico”, ideologijo, osebo, skupino, predmet, izdelek, denar itd. Navezanost “veže” našo pozornost in energijo na predmete navezanosti (pa naj bodo ti vidni ali ne) in nam onemogoča, da bi jih videli takšne kot so v resnici.

Kot otroci smo nenavezani, a z odraščanjem nas okolje “nauči” navezanosti: “V otroštvu ste nenavezani. Toda z odraščanjem se navežete in izgubite lepoto življenja.”

Ko se navežemo na neko idejo (filozofsko, politično ali versko – dogmo) na svet gledamo samo še preko te ideje. Preko te ideje presojamo ljudi in dogodke in oblikujemo naša dejanja. Tisti, ki so prav tako navezani na isto idejo, so nam blizu; tisti pa, ki ne, so nam tuji in jih smatramo za svoje nasprotnike. Dokazov, tako v preteklosti kot danes, o strahotnih posledicah navezanosti na neko idejo (dogmo, “resnico”, ideologijo) je več kot dovolj: katoliško-protestantske vojne, križarske vojne (kristjani-muslimani), hladna vojna (komunistične – kapitalistične države) itd. A spori zaradi idej so tudi znotraj skupnosti, podjetij, skupin …

“Vsako sekundo se dogajajo spremembe, tako hitro, da nima smisla vztrajati na starih oblikah političnega in religioznega nadzora. Nič ne more ostati nespremenjeno in nihče ne ve, v katero smer bodo šle spremembe. Zaradi tega je pomembno, da smo nenavezani, ne pa da se oklepamo starih idej.”

Našo navezanost na materialne predmete je do skrajnosti razvil tako imenovani potrošniški sistem (mediji, trgovska in proizvodna podjetja), ki različne predmete (trgovsko blago) povezuje s človekovo čustveno naravo, ki nas že sama po sebi veže na materialni svet. Danes se dobesedno istovetimo s tistim, kar imamo: denar, avto, hiša, jahta, potovanja, nakit, zemlja itd.. Predmeti-izdelki so postali neločljivi deli naše osebnosti, za kar je v največji meri “kriv” izjemno prefinjen potrošniški sistem.

Tudi navezanost na osebe največkrat zamenjujemo za ljubezen, kakor pogosto poimenujemo čustveno navezanost (ljubosumje, posesivnost …), ta pa z resnično ljubeznijo nima prav nič skupnega.

Če želimo biti nenavezani, pa ne pomeni, da moramo stran od ljudi, idej, predmetov ali česarkoli drugega, kar so nekoč (in še danes) počeli asketi, menihi, nune in drugi “sveti možje”. Človek lahko deluje v skladu z neko idejo, a nanjo ni navezan, kar pomeni, da se lahko svobodno odloča, kako bo ravnal ali presojal druge ljudi. Lahko je pripadnik določene religije, a jo smatra zgolj kot pripomoček svojega razvoja ali preprosto kot tradicijo, ne pa da mu le-ta (popolnoma) oblikuje njegovo življenje. Prav tako lahko živimo z osebo ali osebami, a nanje nismo navezani.

Nenavezanost pomeni, da razpolagamo s svojo energijo, s svojim življenjem. Smo sredi življenjskega vrveža, a smo mirni. Razumemo potrebe drugih in jim pomagamo. Zelo veliko lahko naredimo, a nismo izčrpani. Zares lahko ljubimo.

Maitreja pravi: “Če ne udejanjate nenavezanosti pri življenjskih dejavnostih, potem doživljate ovire, stagnacijo in ujetost. Življenje postane ciklično (oz. ponavljajoče se). Ostane uklenjeno z zakonom vzroka in posledice. Potem ni miru, ni milosti, ni sreče, ni svobode, ni rešitve. Zaradi tega je nenavezanost v življenju tako pomembna.”

Vir (poševni tisk): Share Slovenija

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev na “Nenavezanost”

  1. bin pravi:

    Res lepa ideja!
    Pa bom vendar izrazil svoje pomisleke.
    Predvsem sem kot živo bitje dolžan poskrbeti za potomce. Jih zaploditi, poskrbeti, da se razvijejo v nove osebke, ki se bodo naprej razmnoževali in ohranjali življenje na zemlji. Brez življenja namreč ni sreče, ljubezni, dobrote, ideje, znanja, modrosti, i.t.d. V današnji “kulturi” pa bi vedenje nenavezanega človeka, ki sledi svojemu jazu, nedvomno prišlo v konflikt z okolico v taki obliki, da bi bile ogrožene biološke dolžnosti.
    Ni me strah posledic, ki bi prizadele mene osebno. Dvakrat pa bom premislil, preden storim nekaj po “svojem jazu”, česar okolica ne odobrava, če bi s tem onemogočil normalno življenje svojih potomcev. (Mislim, da je to tudi eden od vzrokov za celibat posvečencev v starih religijah.)
    Mogoče bo kdo rekel, da bi z “modrim” pristopom k življenju, naredil več za skupno – človeško potomstvo. Toda jaz sem svoje potomce zaplodil in čutim dolžnost, da opravim nalogo do kraja.
    Zato bo pot do tega, da se bom vedel kot nenavezan človek, nedvomno veliko daljša od tiste, ki bi si jo želel. Sem pač čisto navaden človek in ne kakšen “mojster”.

  2. nemo pravi:

    Saj ne, da bi človek izstopil iz običajnega življenja. Gre predvsem za psihološko nenavezanost na ideje, predmete, osebe itd..
    Kajti dejansko nosimo ogromna bremena, ki jih ustvarjamo z navezanostjo na stvari, osebe, ideje.
    Zares ljubiti, vzgajati otroke ali ljubiti partnerja (in imeti rad ljudi na splošno) je mogoče šele z nenavezanostjo.
    Drugače “ustvarjamo” zagrenjena bitja, polna krivde, odvisnosti in zagrenjenosti.
    Nenavezanost je v resnici preprosta, a hkrati neizmerno težka zadeva. A velja vsaj poskusiti.
    Mojstrstvo je naša pot, vsakega posameznika, je naša usoda. Pot je dolga, preko številnih inkarnacij, polna vzponov in padcev, a vredna truda.

  3. bin pravi:

    Še eno nekoliko provokativno razmišljanje.
    Nenavezanost na “stvari, osebe, ideje” bi lahko pomenilo tudi nenavezanost na samega Maitrejo. Kaj praviš, si je tudi on tako zamislil?
    V tem primeru je njegov “nauk” enako “težak” kot nauki starih religij.

  4. nemo pravi:

    Natanko to želi Maitreja, da se ne navežemo nanj, temveč da razmislimo o tem, kar nam skuša povedati: da smo mi tisti, ki lahko spremenimo sebe in svet. Maitreja je učitelj in nikakor ne kakršenkoli objekt oboževanja in čaščenja.

  5. plonka pravi:

    Zame premočna filozofija. Sem pa že rad navezan, tako kot sem in mi ustreza, da čutim navezanost tudi z druge strani, to me osrečuje, me pa v ničemer ne omejuje.In mi je lepo. Vsaj zaenkrat to ni prisotno. Sem izjema, ali pa velja Maitrejev “nauk” za izjeme.

  6. nemo pravi:

    Saj ne rečem, da sam nisem na nič navezan. Vsi imamo take ali drugačne navezanosti.
    Vendar so navezanosti lahko izjemno destruktivne, ko gre na primer za kako veliko idejo: komunizma, kapitalizma, katolicizma in vseh drugih izmov. Takrat na veliko teče kri.
    Tudi bolestne navezanosti na osebe se dokaj slabo končajo.
    Dobro je o tem vsaj razmišljati.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !