Skrivnost Torinskega prta

Če smo resnično brez predsodkov in neobremenjeni z verskimi dogmami, mora znameniti Torinski prt v nas vzbuditi vsaj radovednost, če že ne občudovanja. Burna zgodovina prta, številne manipulacije skrbnikov prta, zavajanje znanstvenikov, ki so raziskovali njegovo starost lahko samo še dodatno vzbudijo našo domišljijo. 

Starodavni laneni prt, ki je shranjen v torinski katedrali sv. Janeza Krstnika, prikazuje odtisnjeno podobo moža (kot fotografski negativ) v ležečem položaju. V ta prt naj bi bil zavit Jezus po križanju in njegova podoba se je na skrivnosten način pojavila na prtu.

Številne raziskave so starost prta postavljale v srednji vek. Najbolj znana je raziskava z radiokarbonsko metodo (C 14) iz leta 1988, ko je pred številnimi kamerami tekstilni izvedenec Riggi di Numana iz prta odrezal košček, velik kot poštna znamka. Ta vzorec so postali v tri neodvisne laboratorije, ki so za nastanek prta »določili« 14. stoletje. A najverjetneje je šlo za manipulacijo.

Ameriški znanstvenik Raymond Rogers, ki se je dolga leta ukvarjal z raziskavami Torinskega prta pa je leta 2005 v reviji Thermochimica Acta objavil, da je prt starejši – vsaj 1.300 do največ 3.000 let. »Vzorci za radiokarbonsko analizo so imeli povsem drugačne kemične značilnosti kot osrednji del prta,« je rekel g. Rogers, upokojeni kemik iz Državnega laboratorija Los Alamos, v ameriški zvezni državi Nova Mehika. Vzorci iz leta 1988 so verjetno pripadali prišitim delom, ki so bili dodani po različnih požarih (1357, 1532), ki so poškodovali prt.

Z mikrokemičnimi testi so raziskovalci pod vodstvom Raymonda Rogersa našli v prtu sledi vanilina, ki nastaja pri toplotni razgradnji lignina, kemične snovi v lanu. Količina vanilina pa omogoča določiti starost tkanine. Starost je torej približno določena, a še vedno ostajajo vprašanja: čigava je podoba na prtu, kako je prt nastal? Način nastanka podobe namreč ni primerljiv z nobeno tehniko iz obdobja nastanka prta.

Obstaja pa še ena razlaga, ki jo je podal Benjamin Creme. Creme v drugem delu knjige Maitrejevo poslanstvo (str. 245) pravi, da podoba na prtu nikakor ne more biti nekakšen srednjeveški ponaredek. Iz fotografij prta, ki so jih prvič naredili konec 19. stoletja je jasno razvidno, da je podoba pravzaprav negativ: »posledica ionizacijskega procesa, ki ga poznamo in znamo uporabljati šele danes. Energijo, ki je povzročila ionizacijo, je sprožil Maitrejev ponovni vstop v mrtvo Jezusovo telo v grobnici. Nič drugega ne bi moglo povzročiti česa takega.« To pa bistveno spreminja pogled na preteklost in na odnos med učiteljem (Maitrejo) in učencem (Jezusom).

Vendar pri vsem tem razmišljanju o Torinskem prtu nikakor ne gre za nekakšen napad na vero ali institucijo, ki se ima za ekskluzivnega in edinega Jezusovega zastopnika. Torinski prt je vez z dogodki iz preteklosti, ki so izjemno pomembni za sedanjost in predvsem za prihodnost človeštva. Če ne dopustimo drugačne interpretacije preteklosti potem ne moremo sprejeti novega – ponovnega prihoda Učitelja. Torinski prt je enkratna priložnost, da ponovno razmislimo o nekaterih temeljnih vprašanjih človeškega bivanja, o njegovem odnosu do velikih učiteljev preteklosti in sedanjosti.

In ravno čas okoli Velike noči je enkratna priložnost za ta razmislek. Ne smejo nas preslepiti zunanje podobe vse bolj skomercializiranega praznika, ki se zoži zgolj na barvanje pirhov, nakupovanje čokoladnih velikonočnih zajčkov in drugih bedarij, pretirano prehranjevanje ali potovanje v eksotične kraje. Velika noč ni čaščenje potrošniških malikov, temveč je praznik življenja – vsega življenja.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !