Modrost množic

 

“V pravih pogojih so skupine izjemno inteligentne in so pogosto pametnejše od njihovih najpametnejših posameznikov. Za skupine ni potrebno, da jim vladajo posebno inteligentni ljudje, da bi bile pametne. Celo če večina ljudi znotraj skupin ni posebej dobro obveščena ali racionalna, se skupno še vedno odločajo modro.”

To je samo “srce knjige” Modrost množic, zakaj je več ljudi pametnejših od nekaj posameznikov (The Wisdom of Crowds, Why the Many Are Smarter Than the Few) ameriškega novinarja Jamesa Surowieckega.

Danes je veliko ljudi še vedno prepričanih, da neuke množice potrebujejo zelo inteligentne posameznike – tako imenovane strokovnjake – da se o vseh pomembnih vprašanjih odločajo namesto njih. V to so še posebej prepričani politiki in raznorazni drugi »mali bogovi« (večji ali manjši direktorji, verski voditelji, profesorji in drugi »šefi«), ki sebe vidijo kot enkratne in nepogrešljive pri vodenju različnih skupin ali množic. Svet bi brez njih preprosto propadel. Bi res?

Ameriški novinar James Surowiecki razbija ta mit in dokazuje, da se skupine ali množice v pravih pogojih odločajo zelo modro, celo mnogo bolj kot največji strokovnjaki in »inteligentneži« med njimi.

Odkritje Scorpiona

Maja 1968 je v severnem Atlantiku nenadoma izginila ameriška podmornica Scorpion (Škorpijon). Tudi po nekaj mesecih neuspešnega iskanja in angažiranju največjih strokovnjakov, podmornice niso našli. Mornariški častnk John Craven se je domislil nenavadnega pristopa iskanja podmornice. Zbral je skupino ljudi različnih profilov in jih vprašal po mnenju, kje naj bi po njihovem mnenju podmornica bila. Da bi bila stvar vabljivejša jim je »plačal« s steklenicami whiskeya. Craven je obdelal njihove odgovore in določil »povprečno« mesto, kjer naj bi se podmornica potopila. Mornarica je podmornico našla vsega približno 200 metrov stran od mesta, kjer je skupina predvidevala, da se je potopila. To je samo eden od primerov, kako lahko skupina ali množica najde boljše odgovore ali rešitve kot najsposobnejši strokovnjaki.

Večinoma poznamo oddajo Lepo je biti milijonar, kjer ima tekmovalec eno od možnosti pomoči, da za nasvet zaprosi gledalce, ki so večinoma zelo raznolikih poklicev, stopenj izobrazbe in zanimanj. Odgovor skupine – gledalcev je skoraj vedno pravilen, celo pogosteje od odgovorov specialistov – tistih, ki jih tekmovalec lahko pokliče po telefonu in so večinoma precej »brihtni« in podprti z različnimi pripomočki (internet, slovarji, leksikoni).

Avtor v svoji knjigi Modrost množic navede še več podobnih primerov in raziskav. A pomemben je avtorjev poudarek, da je za modre odločitve skupin potrebno izpolniti nekaj pogojev.

Pogoji za modre odločitve skupin oziroma množic

Raznolikost – možnost različnih pogledov, dostop do različnih virov informacij in različna znanja so prvi pogoj modrih odločitev skupin.

Neodvisnost – če imajo ljudje v skupinah avtonomnost in neodvisnost pri izbiri odgovorov, če nanje ne pritiskajo in jih popravljajo različni »vplivneži« in drugi člani skupine, potem v resnici dobimo dobre skupne odgovore.

Decentralizacija – ljudje morajo imeti možnost, da se osredotočijo in uporabijo svoje znanje in sposobnosti.

Združevanje – nek mehanizem je potreben, da se zasebne sodbe posameznikov združijo v skupinsko odločitev.

Zato je seveda potrebna primerna koordinacija in dogovorjena pravila. Čeprav noben posameznik ne ve povsem točnega odgovora ali rešitve, pa je skupna odločitev – pod zgoraj naštetimi pogoji – vedno izjemno točna ali modra. Surowiecki pravi, “da ima množica v svojih kolektivnih možganih skoraj popolno sliko sveta.”

“Demokracija: sanje o skupnem dobrem”

Januarja 2003 se je skupina 343 skrbno izbranih ljudi različnih profilov, starosti in izobrazbe iz vseh ZDA zbrala v Philadelphiji, na vikendu politične debate. Pred in po srečanju, kjer so razpravljali o pomembnih zunanjepolitičnih temah, so skupino anketirali in primerjali odgovore. Ta dogodek oziroma “posvetovano srečanje” (Deliberative Poll) si je zamislil politični raziskovalec James Fishkin iz Univerze v Texsasu. Takšna srečanja seveda niso enaka preprostemu anketiranju, ki ga izvajajo različni mediji.

“Ideja v ozadju ʽposvetovalnih srečanjʼ – ki jih zdaj organizirajo v stotinah mest po svetu – je, da politične debate ne bi smele biti in ni potrebno, da so omejene samo na strokovnjake in politične elite. S pravšnjimi informacijami in z možnostjo razpravljanja s sebi enakovrednimi, so običajni ljudje več kot sposobni razumevanja kompleksnih zadev in se o njih lahko več kot primerno odločajo,« pravi Surowiecki.

Že pred več kot dvema tisočletjema so se državljani grških mest in rimske republike srečevali na forumih (skupnih prostorih) in razpravljali o najpomembnejših zadevah svojih skupnosti. Da pa ne bi mogli tega početi danes, v časih interneta in drugih komunikacijskih ter transportnih sredstev, se na različne načine srečevati in razpravljati o najpomembnejših temah? Seveda bi to lahko počeli in naše mnenje ter odločitve bi morali naši predstavniki – politiki in drugi »šefi« še kako upoštevati.

Z vedenjem o “modrosti množic” bi lahko demokracijo dvignili na višji nivo, tudi v podjetjih in drugih organizacijah ter skupnostih. Ne pa, da naši »pastirji« mislijo, da morajo razmišljati in odločati namesto in mimo nas. Ker naši »pastirji« so v resnici naši uslužbenci. Uslužbenci množic oziroma ljudstva in drugih skupin. Saj ne, da ne potrebujemo voditeljev, a ti bi morali razumeti, da so to postali zaradi nas, ne pa da smo mi tu zaradi njih.

Naj za začetek preberejo knjigo.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !