Plavanje proti toku

 

Razmišljanje o principu medsebojne delitve, kot temelju družbenih in še posebej ekonomskih odnosov, je danes kot plavanje proti toku. Ta tok, ki ga poganjajo predvsem človeški pohlep, sebičnost in tekmovalnost, je zelo močan. Zdi se kot, da ga ni mogoče zaustaviti, da požira vse kar doseže in z neustavljivo silo dere ter uničuje vse pred seboj. Zoperstaviti se takšnemu toku ni lahko, a če vidiš jasno možnost umirjanja ujme, potem vztrajaš. Princip medsebojne delitve odvzema moč glavnemu toku in v zelo kratkem času ga bo umirila. Reka – kot prispodoba človeške solidarnosti, sodelovanja in medsebojne delitve – se bo vrnila v svojo strugo in nahranila prav vse ob njej ter ustvarila rodovitno pokrajino. Zato je danes potrebno vztrajati, pa tudi, če jo dobiš po glavi. Zakaj?

Vsi smo bili nekoč otroci, nekoč bomo stari, bolni, nemočni (ali smo že). Takrat nam nekdo pomaga, tisti ki lahko, ki je pri močeh. Če smo v družini bodo delitev dobrin, solidarnost in sodelovanje nekaj povsem samoumevnega. Tako človeštvo živi že od nekdaj. Drugače je, ko opazujemo odnose v celotni družbi ali med državami.

Tudi nekatere države so mlade, neizkušene, nezmožne lastnega preživetja. Hudo je, ko jim starejši, izkušenejši »bratje« mečejo polena pod noge ali jih celo izkoriščajo ali pretepajo. Pa kakor koli obrnemo, smo vsi vendarle pripadniki ene velike – človeške družine. To kar počnemo z drugimi, se nam tako ali drugače povrne. Čeprav se nad šibkega (npr. Irak) spravi najmočnejši brat (ZDA), ga bo šibki vsaj pošteno ugriznil nazaj, če se že ne more znebiti iz njegovega železnega objema. Čisto drugače bi bilo, če bi močnejši in izkušenejši pomagal mlajšemu. Tudi ta bi mu nedvomno vrnil pomoč. Korist bi bila obojestranska.

Ob zdajšnjih katastrofalnih poplavah (ki so po dokaj zapletenih poteh vsaj deloma povezane z našimi aktivnostmi; globalno segrevanje je nenazadnje posledica našega velikega pohlepa po naravnih virih) se ponovno izkazuje, da ne gre brez sodelovanja, brez solidarnosti in medsebojne delitve. Če bi ljudi, ki jim je vodna ujma vzela vse, prepustili tako opevanim tržnim zakonitostim, bi zagotovo popolnoma propadli.

Ne samo ob katastrofah, tudi v vsakdanjem življenju moramo začeti delovati po principih sodelovanja, solidarnosti in medsebojne delitve. V družbi in v mednarodni skupnosti. Potem se bodo divji uničevalni tokovi današnje (ekonomske) ureditve umirili.

  • Share/Bookmark
 

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !